Nepozaben polet v Tokiu, kot ga nismo videli nikoli več

Mike Powell med japonskimi navijači. FOTO: Guliverimages.

Spominjamo se enega najbolj nepozabnih večerov v zgodovini atletike – dvoboja legendarnih Američanov Carla Lewisa in Mikea Powella v finalu svetovnega prvenstva 1991, v katerem je padel do danes nedotaknjen svetovni rekord v skoku v daljino.

To je peta od desetih velikih zgodb iz zgodovine svetovnih prvenstev, ki jih bomo objavili v odštevanju do letošnjega svetovnega prvenstva v atletiki v Tokiu (13.–21. september).

Finale moškega skoka v daljino na tretjem svetovnem prvenstvu v Tokiu – prav tam, kjer bo letos na sporedu jubilejno 20. atletsko svetovno prvenstvo – so leta 1991 napovedovali kot vrhunec tekmovanja.

To se je tudi zgodilo. Toda ameriški spopad med Carlom Lewisom in Mikeom Powellom ni postal le najbolj spektakularen obračun tistega leta, ampak verjetno eden najbolj nepozabnih v zgodovini prvenstev in atletike nasploh.

Nesporni kralj takratne atletike

Takrat 30-letni Lewis je na prvo atletsko svetovno prvenstvo na japonskih tleh prišel kot nesporna številka ena svetovne atletike.

Z zadnjih olimpijskih iger, ki so bile na sporedu pred tem – leta 1988 v Seulu – je prinesel dve zlati (100 in 4×100 m) in srebrno medaljo (200 m), medtem ko je z iger v Los Angelesu leta 1984 prinesel bogatejši za kar štiri kolajne najžlahtnejše barve (100, 200, 4×100 m in skok v daljino).

Na vsakem od prvih dveh prvenstev v zgodovini – leta 1983 v Helsinkih in 1987 v Rimu – je trikrat postal svetovni prvak, v skoku v daljino pa je bil takrat nepremagan neverjetnih deset let.

Čutil je, da lahko prekine rojakov desetletni niz

Tudi Powell, ki je dve leti mlajši, ni bil od muh, a vseeno daleč od svojega slovitega rojaka. V Seulu je v skoku v daljino postal olimpijski podprvak.

Toda Powell je verjel, da lahko Lewisa na največjem odru premaga.

“Lovil sem ga osem let in čutim, da sem mu vse bližje,” je govoril pred vrhuncem sezone, v kateri je najboljši regularen izid zabeležil sredi junija na mitingu v New Yorku (8,63 metra), kjer je le za centimeter zaostal za Lewisom in skorajda prekinil njegov desetletje trajajoči niz nepremaganosti.

Mesec dni pred prihodom v Tokio je na mitingu v Sestrieru skočil še dlje – 8,73 metra, a s premočnim vetrom v hrbet (+2,6 m/s).

Lewis, ki je pred prvenstvom tekmoval precej manj, je bil z 8,64 metra tudi lastnik najboljšega izida v letu 1991.

Nor začetek in še bolj nor zaključek

Potem je prišel zgodnji večer 30. avgusta, ko se je ob pol šestih zvečer na polnem olimpijskem stadionu v Tokiu, kjer smo pred štirimi leti spremljali olimpijske igre, letos pa bomo še eno svetovno prvenstvo, začel finale moškega skoka v daljino.

Kot prvi od dveh ameriških zvezdnikov je skakal Lewis, ki je bil v izjemni formi, saj je pet dni pred tem zmagal na 100 metrov in odtekel nov svetovni rekord 9,86.

To je potrdil že v prvem skoku, ko je pristal pri 8,68 metra in za centimeter popravil svoj rekord prvenstev. Powellov prvi skok je bil ponesrečen (7,85 metra).

Povsem drugače je bilo z drugim – pristal je pri 8,54 metra in začel dihati za ovratnik Lewisa, čigar drugi poskus je bil neveljaven.

V tretji seriji je vodilni Lewis še povišal vodstvo – s pomočjo vetra je letel do 8,83 metra –, v četrti pa, spet ob prehitrem vetru v hrbet (2,9 m/s), pristal pri 8,91 metra.

To je bil daljši skok od takratnega svetovnega rekorda legendarnega Boba Beamona z olimpijskih iger leta 1968 v Mexico Cityju, a zaradi neregularnih razmer seveda ne bi bil priznan.

“Po tem skoku se je Carl s pestjo tolkel po prsih, na noge dvigoval množice na tribunah, stekel mimo mene, me pogledal in se zadrl ’Tako je! Tako je!’ To me je zelo razjezilo. Rekel sem si ’okej, zdaj bomo pa začeli’ in šel v akcijo,” se je leta pozneje spomnil Powell, ki je v peti seriji dočakal trenutek življenja in poskrbel za enega najbolj nepozabnih atletskih trenutkov nasploh.

Powell in Lewis na stopničkah v družbi Larryja Myricksa. FOTO: Guliverimages.

Trenutek, ki ga nikoli ne bo pozabil

“Bil sem jezen, poln adrenalina. Odlično sem skočil, letel sem visoko, res dolgo časa sem bil v zraku, vedel sem, da sem premagal Lewisa,” je opisoval spomine na skok, po katerem se je na semaforju izpisal rezultat 8,95 metra.

Skok je bil regularen, ob zgolj majhni pomoči vetra (+0,3 m/s), padel je 23 let star svetovni rekord!

“Ko sem pristal v peskovnik, so se navijači začeli dreti, da je padel svetovni rekord, ampak jaz sem še vedno čakal, kakšen rezultat se bo izpisal na semaforju. Trajalo je kar dolgo, številke so se premikale počasi. Osem, devet … pet, veter v hrbet le tri metre na sekundo. Nov svetovni rekord! Tega trenutka ne bom nikoli pozabil. Skorajda sem se razpočil od sreče,” se danes 61-letni Američan spominja finala, v katerem se mu je Lewis v zadnjih dveh serijah sicer še precej približal (skočil je 8,87 in 8,84 metra), a mu naslova in svetovnega rekorda ni vzel.

Rezultati:

Finale moškega skoka v daljino Tokio, 30. avgust 1991):

8,95 m (+0,3 m/s) – Mike Powell (ZDA)
8,91 m (+2,9 m/s) – Carl Lewis (ZDA)
8,42 m (+0,8 m/s) – Larry Myricks (ZDA)
8,22 m (+3,3 m/s) – Dietmar Haaf (Nemčija)
8,06 m (+1,7 m/s) – Bogdan Tudor (Romunija)
…

Rekord, ki se mu nihče ni približal

Ne samo on, ampak nihče več. Od takrat do danes, ko od rekorda mineva skoraj 34 let (33 let, 11 mesecev in 11 dni oziroma 12.399 dni, če hočete), se mu nihče ni niti približal.

Daljšega skoka od 8,74 metra, ki je leta 1994 uspel Američanu Ericku Walderju, leta 2009 pa njegovemu rojaku Dwightu Phillipsu, od takrat nismo videli.

Najdlje je v zadnjem desetletju skočil Jamajčan Tajay Gayle, ki je leta 2019 na svetovnem prvenstvu v Dohi pristal pri 8,69 metra.

“To je bilo poplačilo za vse slabo, kar se mi je do takrat zgodilo v življenju. Za vsakič, ko me je kdo označil za bedaka, za vsako dekle, ki je zavrnilo povabilo na zmenek, in za vsakega, ki je kadarkoli dvomil vame. Ta skok je bil namenjen njim. To je bil zame več kot le skok. Bil je prelomnica v mojem življenju,” pravi Powell, ki je svetovni prvak postal tudi na naslednjem svetovnem prvenstvu v Stuttgartu leta 1993, ko je s skokom prek 8,59 metra v finalu zmagal s skoraj pol metra prednosti, a Lewisa tam ni bilo.

Eden najboljših atletov v zgodovini, ki je leta 1992 v Barceloni osvojil še sedmo in osmo zlato olimpijsko medaljo (skok v daljino in štafeta 4×100 metrov), je bil leta 1993 v precej slabši formi od svojih standardov.

Na 200 metrov je osvojil bronasto medaljo, na 100 metrov pa celo izpadel v polfinalu. V daljino ni skakal.

Powell še enkrat svetovni, Lewis še devetič olimpijski prvak

Lewis se je potem zablestel na še enih olimpijskih igrah pred domačimi navijači, leta 1996 v Atlanti, kjer je zmagal v skoku v daljino in še zadnjič, devetič postal olimpijski prvak, ter zmagovito sestopil z največjega odra.

Powell je na svetovnem prvenstvu leta 1995 v Göteborgu osvojil bronasto medaljo, na olimpijskih igrah v Atlanti pa je bil šele peti in z največjih tekmovanj odšel s sklonjeno glavo, a kot avtor ene najbolj legendarnih zgodb v atletiki od njenega nastanka.

Glede na rezultate, ki jih v moškem skoku v daljino spremljamo v zadnjih letih, bo njegov rekord verjetno trajal še kar nekaj časa.

Enkrat bo ta njegov mejnik nekdo zagotovo presegel, toda precej težje bo uprizoril večji šov, kot sta ga tistega vročega avgustovskega večera v Tokiu leta 1991 z Lewisom.